Normirani ali navadni s. p.: dejanski stroški lahko obrnejo izračun

Pri enakih prihodkih lahko višji davčno priznani stroški znižajo dohodnino navadnega s. p. pod dohodnino normiranca. Po pravilih za leto 2026 se polnemu normirancu prizna 80 % odhodkov do 60.000 evrov prihodkov, nad to mejo pa dodatnih normiranih odhodkov ni. Pri navadnem s. p. se upoštevajo dejanski davčno priznani odhodki.

Razlika se pokaže tudi brez spremembe prihodkov: ob 60.000 evrih prihodkov in v spodnjem pogojnem izračunu se dohodnini izenačita pri približno 33.478 evrih poslovnih stroškov. Pod to mejo je nižja dohodnina normiranca, nad njo navadnega s. p. Gre za mejo dohodnine ob določenih predpostavkah, ne za splošno mejo stroškov ali za prag za DDV.

Davčna osnova in predpostavke

Pri navadnem s. p. se od prihodkov odštejejo davčno priznani poslovni odhodki in prispevki podjetnika, nato lahko na izračun vplivajo olajšave. Normiranec od prihodkov odšteje zakonsko določeni pavšal, dejanskih stroškov in plačanih prispevkov pa pri dohodnini ne odbija še enkrat. Pri dejanskih odhodkih se plačuje akontacija dohodnine, pri normiranih je davek dokončen.

Vsi spodnji zneski so pogojni izračuni za polni s. p., ki posluje vse leto in sme uporabiti normirani režim. Predpostavljeni so samo prihodki iz dejavnosti, brez drugih dohodkov in posebnih olajšav. Dejanski poslovni stroški v primerih ne vključujejo prispevkov; ti so v obeh režimih postavljeni na enako, izključno računsko vrednost 8.000 evrov na leto. Znesek ni ocena prispevkov za konkretno osebo.

Za navadni s. p. je upoštevana dohodninska lestvica za leto 2026 s splošno olajšavo 5.551,93 evra. Dobiček v vseh prikazanih kombinacijah presega mejo za dodatno splošno olajšavo, zato je v račun vključen le navedeni osnovni znesek. Normirancu v teh primerih pripada največ 48.000 evrov pavšalnih odhodkov; njegova davčna osnova je razlika do prihodkov, davek pa 20 % te osnove, ker je pri vseh treh ravneh prihodkov pod pragom za višjo stopnjo.

Enaki prihodki, tri ravni stroškov

Pri vsakem znesku prihodkov ostane dohodnina normiranca enaka, čeprav se dejanski stroški spreminjajo. Dohodnina navadnega s. p. se zmanjša, kadar se povečajo davčno priznani odhodki. Zneski so zaokroženi na evro, prispevki in DDV pa niso prišteti k prikazani dohodnini.

• 60.000 € prihodkov: normirani s. p. plača 2.400 € dohodnine. Navadni s. p. plača pri 20.000 € poslovnih stroškov približno 5.904 €, pri 30.000 € približno 3.304 € in pri 34.000 € približno 2.264 €.
• 80.000 € prihodkov: normirani s. p. plača 6.400 € dohodnine. Navadni s. p. plača pri 20.000 € poslovnih stroškov približno 12.354 €, pri 35.000 € približno 7.404 € in pri 40.000 € približno 5.904 €.
• 100.000 € prihodkov: normirani s. p. plača 10.400 € dohodnine. Navadni s. p. plača pri 20.000 € poslovnih stroškov približno 19.510 €, pri 45.000 € približno 10.704 € in pri 50.000 € približno 9.054 €.

Razlika med 60.000 in 80.000 evri prihodkov je za normiranca posebej občutna: dodatnih 20.000 evrov prihodkov ne prinese dodatnega pavšalnega odbitka. Njegova davčna osnova zato zraste za celoten dodatni znesek, dohodnina pa v tem razponu za 4.000 evrov. Pri navadnem s. p. rast prihodkov ne pove ničesar o končni obveznosti, dokler niso znani tudi priznani odhodki.

Prelomna točka je odvisna od prihodkov

Ob predpostavljenih 8.000 evrih prispevkov se dohodnini izenačita pri približno 33.478 evrih poslovnih stroškov ob 60.000 evrih prihodkov. Pri 80.000 evrih prihodkov je meja približno 38.094 evrov, pri 100.000 evrih pa približno 45.922 evrov. Višji prihodki torej ne pomenijo istega odstotka stroškov, pri katerem se režima izenačita.

Pri 60.000 evrih prihodkov in 34.000 evrih poslovnih stroškov navadnemu s. p. po odbitku predpostavljenih prispevkov ostane 18.000 evrov dobička. Po splošni olajšavi znaša njegova neto davčna osnova 12.448,07 evra in dohodnina približno 2.264 evrov; normirančeva dohodnina je 2.400 evrov. Razlika 136 evrov je majhna, vendar pokaže, da visok pavšalni odbitek sam po sebi še ne zagotavlja nižjega davka.

Meja se premakne, če se spremenijo prispevki, če niso vsi poslovni stroški davčno priznani ali če lahko podjetnik uveljavlja še druge olajšave. Pri navadnem s. p. vplivajo na letno dohodnino tudi drugi obdavčljivi dohodki, medtem ko je davek normiranca od dejavnosti dokončen. Zato imajo navedene prelomne točke smisel le z enakimi vhodnimi podatki.

Prispevki niso del prikazane dohodnine

Predpostavljenih 8.000 evrov prispevkov pri navadnem s. p. zmanjšuje dobiček pred uporabo olajšave. Pri normirancu so dejanski prispevki denarni izdatek, vendar ne znižujejo še pavšalno izračunane davčne osnove. Če želimo pri pogojnem primeru primerjati dohodnino in prispevke skupaj, prištejemo enak znesek vsaki dohodnini samo enkrat.

Pri 60.000 evrih prihodkov in 34.000 evrih stroškov je tako skupni znesek dohodnine in predpostavljenih prispevkov 10.400 evrov za normiranca ter približno 10.264 evrov za navadnega s. p. Poslovni stroški so v obeh primerih še vedno dejanski denarni izdatek, čeprav jih normirani način pri davku ne upošteva. Ob enakih izdatkih podjetniku v tem primeru po stroških, prispevkih in dohodnini ostane približno 136 evrov več po navadnem režimu.

Dejanski prispevki lahko od te predpostavke odstopajo. Pravila za prispevke samozaposlenih zavarovalno osnovo vežejo na dobiček preteklega leta; na plačilo vplivajo tudi zavarovalni položaj in morebitne oprostitve ob prvi registraciji. Zato enak znesek prispevkov omogoča primerjavo dohodnine, za presojo celotnega bremena v naslednjem letu pa je treba upoštevati dejansko zavarovalno osnovo.

Knjigovodstvo in DDV sta ločeni vprašanji

Po primerjavi portala SPOT navadni s. p. vodi poslovne knjige in sestavi letno poročilo, normiranemu pa tega ni treba. Normiranec vseeno vodi predpisani evidenci izdanih računov in osnovnih sredstev ter odda davčni obračun. Kadar sta dohodnini blizu, lahko dodatno računovodsko delo pretehta majhno davčno razliko; višina tega stroška je odvisna od konkretnega poslovanja.

Prihodkovni pogoji za uporabo normiranih odhodkov so drugačni od meje, pri kateri nastane obveznost za DDV. Prikaz pri 100.000 evrih prihodkov zato predpostavlja, da podjetnik izpolnjuje pogoje za normirani režim; sam znesek prihodkov iz obravnavanega leta še ne pove celotnega odgovora. Prav tako vključitev v DDV ne določa, ali se dohodnina obračuna po dejanskih ali normiranih odhodkih.

Po pravilih o identifikaciji za DDV podjetnik s sedežem v Sloveniji, ki v tekočem koledarskem letu preseže 60.000 evrov prometa na ozemlju države, ne pa 66.000 evrov, uredi identifikacijo za začetek naslednjega leta; ob preseganju 66.000 evrov mora DDV obračunati že od transakcije, s katero preseže mejo. To sta pragova prometa za DDV, medtem ko zgornje prelomne točke izhajajo iz stroškov in dohodnine. Pri čezmejnih poslih lahko obveznost identifikacije nastane tudi pred dosego domačega praga.

Preberite tudi:

• Ponovni poskus agenta lahko podvoji dejanje: zaščitite stranske učinke