V pisarno zaradi videoklica: tretjina ekip nima sestanka v živo

Ekonomistki Natalia Emanuel in Emma Harrington sta v analizi septembrske ankete, objavljeni 14. oktobra 2026, zapisali, da je več kot tretjina od 1.835 visoko izobraženih anketirancev v ZDA na zadnji dan v pisarni imela samo spletne sestanke. Več kot 70 % vprašanih je imelo vsaj enega člana ekipe zunaj stavbe; približno polovica ni imela nobenega sestanka, na katerem bi bili vsi navzoči v živo.

Vrnitev v pisarno zato sama po sebi še ne zagotovi več neposrednega sodelovanja. Anketa opisuje dneve posameznih zaposlenih, ne deleža vseh ekip brez sestanka v živo. Za presojo pisarniškega dne je odločilno, ali so ob istem času navzoči sodelavci, ki morajo nalogo opraviti skupaj, in ali se takrat dejansko srečajo.

Ko so sodelavci v stavbi, sestanek pa ostane na spletu

Oddaljeni član ekipe lahko spremeni način srečanja tudi za sodelavce, ki sedijo blizu drug drugega. Če se mora pogovoru pridružiti od drugod, se lahko celotna skupina preseli na splet. Prihod nekaterih članov v pisarno tedaj spremeni kraj, od koder sodelujejo, ne pa nujno načina njihovega skupnega dela.

Geografska razpršenost ni edini razlog. Maya Middlemiss je v odzivu na ameriško anketo izpostavila, da je 52 % zaposlenih, ki so na zadnji pisarniški dan imeli sestanke, vsaj enega opravilo prek spleta, čeprav so bili vsi udeleženci v isti stavbi. Ta delež ima drugo osnovo kot podatek o izključno spletnih sestankih: nanaša se samo na anketirance, ki so sestanke sploh imeli.

V takem primeru razdalja ni ovira za srečanje iz oči v oči. Spletna povezava je lahko preprostejša od poti v skupen prostor, z njo pa odpade tudi priložnost za kratek pogovor pred sestankom ali po njem. Posamezen videoklic je lahko povsem smiseln; podatek pokaže, da fizična bližina sama še ne določi, kako se bodo ljudje srečali.

Pri razpršeni ekipi je razlika še izrazitejša. Tudi če vsi člani pridejo v svojo pisarno, niso nujno v isti pisarni. Pravilo o številu dni prisotnosti zato ne odgovori na vprašanje, kdo bo lahko sodeloval v istem prostoru. Če je namen prihoda skupno delo, je razporeditev ekipe pomembnejša od števila zasedenih delovnih mest.

Raziskava pokaže, kaj se izgubi med samostojnimi nalogami

Peter Cappelli in Y. Jasmine Wu sta v študiji, prvič objavljeni 14. julija 2026, analizirala 38 skupinskih intervjujev s približno 760 zaposlenimi v finančnem podjetju v ZDA, Združenem kraljestvu in Indiji. Udeleženci so pogosto dejali »The work is getting done«, ob dodatnih vprašanjih pa se je pokazalo, da so večinoma mislili na svoje naloge in kazalnike, ne na pomoč sodelavcem ali skupne cilje.

V intervjujih so zaposleni opisovali, da redkeje neformalno prosijo za pomoč in da težje vzdržujejo vezi zunaj svojega neposrednega dela. Spletni sestanki so omogočali stik z oddaljenimi sodelavci, hkrati pa so zasedali čas, v katerem bi lahko potekali drugi pogovori. Pri večjih sestankih so udeleženci opisovali tudi razdeljeno pozornost in potrebo po dodatnih pojasnilih po koncu pogovora.

Podjetje je imelo določene skupne pisarniške dneve, vendar to ni zagotavljalo, da bodo sodelavci navzoči skupaj. Zaradi zmanjšanih pisarniških površin in rezerviranja delovnih mest niso nujno sedeli blizu svoje ekipe. Tudi na predviden skupni dan so se lahko znašli na spletnem sestanku, ker so bili drugi udeleženci drugje. Raziskava tako pokaže konkreten mehanizem, zaradi katerega lahko dan prisotnosti ostane dan pretežno individualnega dela.

Gre za kakovostno raziskavo v enem podjetju, zato iz nje ni mogoče izračunati, kako pogosta je takšna izkušnja v slovenskih pisarnah. Njena vrednost je v opisu spremembe sodelovanja: zaposleni lahko še naprej dokončujejo svoje naloge, medtem ko je manj sprotne pomoči, uvajanja novih sodelavcev in izmenjave znanja med ekipami. To razliko samo štetje prihodov težko zajame.

Skupen ekipni dan zahteva več kot skupen datum

Dan prisotnosti določa, kje dela posameznik. Usklajen ekipni dan določa tudi, kateri sodelavci se lahko srečajo in katero delo potrebuje njihovo skupno pozornost. Razlika je pomembna pri nalogah, kjer ljudje sproti usklajujejo odločitve, si dajejo povratne informacije ali pomagajo novemu članu ekipe. Polna pisarna sama ne zagotovi, da so tam prav ti ljudje.

Uskladitev je težja, kadar delo poteka med več ekipami ali mesti. Če je za odločitev potreben sodelavec iz druge enote, njegov urnik vpliva na korist skupnega dne enako kot urnik ožje ekipe. Kadar je član stalno oddaljen, tudi dobro usklajen prihod preostalih ne odpravi potrebe po spletni povezavi. Tak dan lahko vseeno omogoči neposredno delo med navzočimi, vendar je njegov namen treba presojati glede na ljudi, ki se dejansko lahko srečajo.

Ločnica je torej v vsebini dneva: ali skupna navzočnost omogoči pogovore in pomoč, ki bi ju bilo na daljavo težje izpeljati, ali zaposleni iz pisarne opravijo iste klice kot drugje. Ameriških deležev ni mogoče prenesti na Slovenijo, vprašanje pa velja tudi tu. Za človeka, ki se odpravi v pisarno zaradi ekipe, je pomembno, ali ga tam čaka skupno delo ali le drug kraj za videoklic.

Preberite tudi:

• Zoom ali Microsoft Teams: sestanek ali celoten delovni prostor
• Google Foresight zapisuje sestanke brez pošiljanja zvoka v oblak
• 48 % zaposlenih pretirava o znanju UI, ko vodstvo nima načrta